- OIE Terrestial Manual (2021), Chapter 3.3.14: Newcastle disease.
- Miller P. J. and Koch G.: „Newcastle disease” In Diseases of Poultry, 14th ed.; John Wiley & Sons, Ames, Iowa USA, 2020; pp. 112–128.
- Swayne D.E. & King D.J. (2003). Avian influenza and Newcastle disease. J. Am. Vet. Med. Assoc., 222, 1534–1540
- Alexander D. J., Senne D. A. (2008). Newcastle disease, other avian paramyxoviruses, and pneumovirus infections. In Diseases of Poultry 12th ed, (2008); pp. 75–116.
Atipična kokošja kuga (ND)
Več o atipični kokošji kugi (angl. ND)
Atipična kokošja kuga je zelo nalezljiva bolezen perutnine, ki jo povzročajo patogeni sevi aviarnih paramiksovirusov tipa 1 (APMV-1), znanega tudi kot virus atipične kokošje kuge (vNDV).1
Virus atipične kokošje kuge lahko okuži in povzroči klinične znake pri različnih vrstah divjih ptic, zato ga je težko povsem izkoreniniti in predstavlja ogromno ekonomsko nevarnost za dobro počutje perutnine. Bolezen, ki jo povzroča APMV-1, je endemična v vseh državah po celem svetu. Zanjo so predvsem značilni različni klinični znaki.2
Čeprav je ta družina virusov prisotna po celem svetu, le zelo virulentni (velogeni) sevi virusa APMV-1 povzročajo izjemno akutno in smrtonosno »atipično kokošjo kugo«.
V kliničnih pogojih simptomi pogosto niso jasni, vendar odvisno od patogenosti določenega seva vNDV simptomi lahko vključujejo: visoko smrtnost, depresijo, respiratorne znake, živčne motnje in drisko. Pri piščancih se pojavi oteženo dihanje, v kljunih je prisotna sluz. Nevrološki znaki vključujejo mišični tremor, tortikolis in paralizo nog ter kril. Bolezen običajno nastopi precej hitro, inkubacija je v povprečju 5–6 dni, vendar se lahko razlikuje glede na specifičen sev virusa in lokalne razmere.2
Atipična kokošja kuga se v svoji izrazito patogeni obliki smatra za epizootsko bolezen, ki jo je treba prijavljati, vse izbruhe pa je treba takoj prijaviti Svetovni organizaciji za zdravje živali (OIE).1
Kako se je virus atipične kokošje kuge razvijal skozi leta?:
Prvi uradni izbruh atipične kokošje kuge so opisali na otoku Java v Indoneziji in v mestu Newcastle upon Tyne v Angliji leta 1926. Viruse atipične kokošje kuge so izolirali iz različnih vrst ptic, bolezen se smatra tudi za zoonozo, saj lahko pride do okužbe pri ljudeh, kar se kaže s konjunktivitisom in simptomi, podobnimi gripi.3 Ni pa dokazov o prenosu atipične kokošje kuge s človeka na človeka, niti o kakršnih koli resnih simptomih pri ljudeh.1
Z razvojem diagnostičnih metod se je razvil tudi način opisovanja povzročitelja okužbe. Zgodnji poskusi razlikovanja različnih sevov virusa vND so temeljili na patogenosti omenjenih sevov. Uvedeni so bili izrazi »velogeni« (zelo virulentni), »mezogeni« (zmerno virulentni) in »lentogeni« (blago virulentni).4
Danes obstaja mednarodni dogovor, da ocena virusa v primeru prve izolacije temelji na preizkusu indeksa intracerebralne patogenosti (angl. ICPI). V pogojih rutinskega spremljanja lahko terenske izolate virusa dobro določimo tudi z molekularno kemijsko analizo proteina na površini virusa ali genetskega materiala.1
Kljub veliki razširjenosti lentogenih virusov so virulentni sevi bili problematični v glavnem na Bližnjem vzhodu, v Afriki in Aziji. Sporadični izbruhi bolezni se pojavljajo tudi v drugih delih sveta, predvsem zato, ker so eksotične ptice selivke glavni rezervoar vNDV.
Kako zaščitimo jate pred atipično kokošjo kugo?:
Glede na to, da je nevarnost sporadičnih izbruhov atipične kokošje kuge še vedno prisotna, ostaja cepljenje proti atipični kokošji kugi še vedno obvezno v mnogih državah članicah EU. Zato programe cepljenja pogosto nadzorujejo lokalne oblasti in njihovi pristojni organi.
Živa virusna cepiva predstavljajo stroškovno učinkovito dolgoročno zaščito pred atipično kokošjo kugo. V Evropski uniji se za cepljenje uporablja samo lentogene seve virusa APMV-1, pogosti cepivni sevi pa so Hitchner B1, LaSota ali VG/GA. Po cepljenju celice imunskega sistema pri pticah proizvedejo protitelesa proti virusu.
Živa virusna cepiva se lahko uporabljajo v vodi za pitje ali z razprševanjem. To omogoča cepljenje velikih jat ptic v optimalnem časovnem obdobju. Pomanjkljivost živih cepiv proti atipični kokošji kugi je v tem, da virus mora biti živ pri vstopu v organizem perutnine. Neustrezno rokovanje, kot je shranjevanje cepiva pri visoki temperaturi, voda brez pufra, ostanki kemikalij ali maternalna protitelesa iz jajčnega rumenjaka v piščancu lahko inaktivirajo virus.2
Poleg tega so piščanci še vedno lahko okuženi z živim povzročiteljem okužbe, zato bi lahko z izbiro cepiva z nizkim indeksom intracerebralne patogenosti (ICPI) preprečili reakcije na cepivo.
Reference add
(1 proizvod)
